Fotografiranje nosečnic je zmeraj luštno. Ujeti to veselje mamice ob pričakovanju male štručke je res nepopisno lepo. Tako kot vsaki nosečnici sem tudi Špeli ponudila dve vrsti fotografiranja: eno v naravi in eno v studiu. Vsaka od njih ima svoj čar. Zunaj lahko izkoristim čudovito paleto barv, ki jih ponuja mati narava, v studiu pa si lahko privoščim igranje s sencami in naredim malo bolj intimne in detaljne fotografije.

S Špelo sva dooolgo čakali na kakšen sončen dan, nato pa obupali nad vremenom in se kljub rahlemu dežju odločili za fotografiranje tudi zunaj. In prav nič nama ni bilo žal. Dežne kapljice in idiličen gozd, poln praproti, so nama ponudili romantično kuliso in nastali so prav krasni posnetki.

Zadnji posnetek mi je še posebaj pri srcu. Odpravljali sva se že proti domu, ko sem zagledala en prav poseben oblak. "Špela, STOP! Tukaj morava narediti še en posnetek." Ubogljivo je pozirala še za ta posnetek, saj me dobro pozna, zato je vedela, da ne bom odnehala, če mi na misel pade kakšna ideja. In moj šesti čut je imel prav. Nastal je posnetek, ki ima posebno mesto v mojem arhivu fotografij.

Takoj naslednji dan sva se posvetili še studijskemu delu fotografiranja. Čeprav je bila dojenčica Nika že zelo blizu svojega prihoda na svet, je bila še toliko potrpežljiva, da ni preveč pohitela in sva si z njeno mamico lahko privoščili obe vrsti fotografiranja.

Za konec sem "prišparala" tisto fotografijo, ki zaokroži celotno zgodbo. Res jo lahko pogledam vsak dan in se je ne naveličam.

In prav to mi je posebej všeč pri fotografijah - kar same so dovolj zgovorne in povedo več kakor najlepše besede. To pa tistim, ki nismo najbolj vešči pisanja zelo prav pride, hihi ... :)

Naj se ta čudovit sončni teden nadaljuje. Imejte lep začetek vikenda.